Odgovor na to vprašanje se skriva v razumevanju genetike in ne samo dendrologije. Vegetativno razmnoževanje (nespolno razmnoževanje ali kloniranje) nam da rastline, ki so si med sabo popolnoma enake. To kar s pridom izkoriščamo tudi vrtnarji pri razmnoževanju (potaknjenci, cepljenje, delitev…), rastline uporabljajo že v vsej svoji zgodovini.

Klon je skupina genetično enakih organizmov, ki so nastali z nespolnim, vegetativnim razmnoževanjem iz enega prednika ter se od tega prednika v ničemer ne razlikujejo, so mu povsem identični. (povzeto po članku Vrsta, podvrsta, sorta, klon, ki ga je za društvo napisal Milan Sterle)

Še pred kratkim je veljalo, da je najstarejša živa stvar na Zemlji bor (Pinus aristata - Pinus longaeva). V zadnjem času, pa so prišla poročila, da so na severu Evrope našli smreko (Picea abies), ki naj bi pričela rasti pred 9950 leti. Prav tako sem zasledil, da so na Tasmaniji našli rastlino (Lagarostrobos franklinii), ki naj bi imelo starost 30.000-40.000 let.

Pri zadnjih dveh, gre za rastline, ki imata enak dedni material in sta klona.

Pri smreki je starost določena v koreninskem vratu, saj je nadzemni del star le cca. 600 let. Življenjska doba smrek je okoli 600 let in ko deblo propade, ponovno požene na novo iz istih korenin. Do sedaj je tako iz istega koreninskega sistema pognala že petnajstkrat.

Lagarostrobos franklinii, drevo, ki raste le na Tasmaniji se razmnožuje tudi z grebeničenjem. Veja, ki se dotakne tal se ukorenini in iz nje zraste novo drevo. Tako samorazmnožene rastline (kloni) prekrivajo površino 1,5 ha in so med sabo popolnoma gensko enake. Glede na hitrost razraščanja so prišli do podatka o tem kdaj in kje je raslo prvo matično drevo. Z pomočjo matematike in genetike so prišli do rezultata o najstarejši še živi rastlini na zemlji.

Bor (Pinus aristata - Pinus longaeva), ki velja za najstarejšo rastlino je še vedno najstarejša stalno rastoča drevnina na svetu. Če pri prvih dveh fizično ne moremo določiti starosti, lahko pri boru preštejemo branike (letnice) v prerezu in se ga ne nazadnje dotaknemo.

Gorazd Mauer
Vrt Rifnik