Hruška (Pyrus communis L.)

Marelica (Prunus armeniaca)

V prejšnjem prispevku sta bili predstavljeni gozdna borovnica in oljka, dve izmed sadnih vrst na Slovenskem. Tudi v tokratnem prispevku bosta predstavljeni dve izmed sadnih vrst - hruška in marelica. Ta serija znamk je izšla pri Pošti Slovenije leta 2004 in 2005.

1 Sadne vrste na Slovenskem

1.1 Hruška (Pyrus communis L.)

1.1.1 Cvet

Iz rodnega brsta hruške se razvije nekaj cvetov in listov. Posamezni cvetovi tvorijo socvetje, ki se odpirajo ravno nasprotno kot pri jablani, kjer se najprej odpre zgornji cvet. Število cvetov v socvetju je v povprečju od šest do osem, pri nekaterih sortah tudi do 14. Cvet hruške ima čašo s petimi zelenimi čašnimi listi in petimi belimi venčnimi listi. V cvetu hruške je od 15 do 20 prašnikov. Prašnice so pri hruški lahko rumene (sorta 'Viljamovka'), oranžne (sorta 'Kleržo') ali rdeče barve (sorta 'Pastorjevka'). Pestič ima plodnico iz petih plodnih listov. Na vsakem od njih sta samo dve semenski zasnovi, zato lahko ima plod hruške največ deset pečk.

Hruške cvetijo od 10 do 14 dni prej kot jablane. Glede na čas cvetenja posameznih sort hrušk lahko izberemo sorte, ki se med seboj dobro oprašujejo. Hruške so namreč avtosterilne, kar pomeni, da se določena sorta ne more oploditi s cvetnim prahom iste sorte.

(Vir: Bilten 52/2004, Poštne znamke, Pošta Slovenije; Prof. dr. Franci Štampar, Sadne vrste na Slovenskem, Hruška (Pyrus communis L.), str. 6)

1.1.2 Viljamovka

Viljamovka je angleška sorta hrušk, ki jo je našel učitelj Stair iz Aldermastona okoli leta 1770, razmnoževati pa jo je začel pod svojim imenom Richard Williams.

Viljamovka ima srednje bujno rast. Cepi se jo na kutino, ker pa je slaba skladnost med njima, je potrebno uporabiti posredovalko (drugo sorto hruške). Cveti srednje pozno in je nagnjena k razvoju plodov brez oploditve (partenokarpija). Hitro vstopi v obdobje rodnosti ter daje redne in velike pridelke. Plod je srednje velik in hruškaste oblike. Barva plodu je zelena, ki se z zorenjem spreminja v rumeno, na sončni strani pa je lahko plod obarvan rdeče. Zori od druge polovice avgusta do začetka septembra.

(Vir: Bilten 52/2004, Poštne znamke, Pošta Slovenije; Prof. dr. Franci Štampar, Sadne vrste na Slovenskem, Hruška (Pyrus communis L.), Viljamovka, str. 6)

1.1.3 Hruševa bolšica (Cacopsylla pyricola)

Hruševa bolšica je nevaren škodljivec hrušk. Škodo povzročajo ličinke ali nimfe, ki se v kolonijah naselijo na mladih poganjkih in listih. Iz njih sesajo sokove, kar povzroči popoln zastoj rasti. Z izsesavanjem lahko povzročijo tudi sušenje cvetov, mladih plodičev in listja. Ličinke izločajo medeno roso, ki se ob močnih napadih cedi po poganjkih, listih in plodovih.

Odrasle bolšice imajo strehasto zložena krila, kratko trikotno glavo in stožčast zadek. Podobne so škržatom. Bolšice lahko tudi skačejo in se na ta način odženejo od podlage preden vzletijo.

(Vir: Bilten 52/2004, Poštne znamke, Pošta Slovenije; Prof. dr. Franci Štampar, Sadne vrste na Slovenskem, Hruška (Pyrus communis L.), Hruševa bolšica, str. 7)

1.2 Marelica (Prunus armeniaca)

Marelica izvira iz severozahodne Kitajske, kjer so jo gojili pred približno 3000 leti. Od tod se je počasi širila na zahod. Na ozemlje rimskega imperija so jo zanesli šele nekaj deset let pred našim štetjem, verjetno preko Armenije, po kateri je dobila tudi latinsko ime.

Marelica je sadno drevo, ki spomladi najprej zacveti. Njeni cvetovi so med prvimi znanilci pomladi. Ker zacveti tako zgodaj, pri nas veliko krat pozebe. Zato jo pogosteje najdemo na Primorskem in ponekod v okolici Krškega. Marelica ima okrogel nekoliko podolgovat koščičast plod.

(Vir: Bilten 57/2005, Poštne znamke, Pošta Slovenije; Mag. Gabrijela Seljak, Sadne vrste na Slovenskem, Marelica (Prunus armeniaca), str. 4)

1.2.1 Debeli flokar

Debelega flokarja lahko verjetno najdemo samo še v Goriških brdih, saj ga drugod izrivajo novejše sorte marelic.

Plod Debelega flokarja je za marelice razmeroma debel, od strani rahlo stisnjen, spodaj zaobljen, proti vrhu pa nekoliko koničast. Kožica je oranžne barve, na sončni strani pa nekoliko rožnata.

(Vir: Bilten 57/2005, Poštne znamke, Pošta Slovenije; Mag. Gabrijela Seljak, Sadne vrste na Slovenskem, Marelica (Prunus armeniaca), str. 4)

1.2.2 Ameriški kapar (Diaspidiotus perniciosus)

Marelica ima mnogo škodljivcev, mednje spada tudi ameriški kapar. Zanimivo je, da ameriški kapar izvira iz osrednje Azije, torej iz bližine izvora marelice.

Ameriški kapar je v Evropo (najprej na Madžarsko) bil prenesen iz Severne Amerike. Tam so ga poznali že od konca 19. stoletja pod imenom kapar San José (po dolini San José v zvezni državi Kalifornija). Tja so ga po vsej verjetnosti zanesli iz Azije. Po vnosu v Evropo je bil tukaj skoraj pol stoletja eden najhujših škodljivcev s statusom karantenskega škodljivca. Zdaj je bolj ali manj razširjen po vsej Evropi.

Ameriški kapar je drobna žuželka, saj skupaj s ščitkom meri v premeru manj kot 2 mm. Večino življenja preživi pod kapičastim ščitkom, prisesan na gostiteljsko rastlino. Gibljejo se le ličinke in drobceni krilati samci. Ličinke se izležejo iz jajčec že v telesu samice, tako da samica povrže žive ličinke. Na leto samice razvijejo dva rodova.

(Vir: Bilten 57/2005, Poštne znamke, Pošta Slovenije; Mag. Gabrijela Seljak, Sadne vrste na Slovenskem, Marelica (Prunus armeniaca), str. 4)

Pripravila:
Tanja Planinšek