Le kdo si ne želi, da njegov vrt deluje skladno in urejeno. Morda ste v kakšnem vrtu videli zasaditev, ki bi jo želeli vključiti tudi v vaš vrt. V nadaljevanju bo govora o vrtnem elementu, ki če je pravilno sestavljen, močno vpliva na zasnovo vrta. V ospredju bosta torej gradnja in zasaditev skalnjaka.
Najprej nekaj besed o tem kako naj skalnjak ne izgleda. To niso skale nametane na sredini zelenice ali vrta v obliki kupa, ki na daleč spominja na gomilo. Prijatelj ima za ta način (tehniko) gradnje primeren izraz-kamnomet. Prav tako te skale ne smejo gledati preveč iz zemlje. Mišljenje, da če sem skalo s trudom postavil v vrt naj se je potem čim več tudi vidi, je s hortikulturnega vidika urejanja napačno. Prav tako ni pravilno, da skale postavljamo v položaje, ki so nenaravni, saj tudi v naravi skale ne stojijo pokonci kot kakšni stebri ali obeliski. Sedaj ko sem opisal nekaj najbolj pogostih napak pri gradnji skalnjaka, pa poglejmo kako se bomo lotili gradnje našega skalnjaka.
Prvi korak je pravilna izbira prostora. Že pri tej osnovni odločitvi je najboljše, da se ozremo ali še boljše odpravimo v naravne skalnjake, ki krasijo naše gore. Površni sprehod hitro odkrije za laika pretresljivo dejstvo, da alpske rastline rastejo tako na sončnih legah skal kot tudi v njihovi popolni senci. To da mora biti skalnjak postavljen na sonce je za pravega ljubitelja alpskih rastlin pravljica, ki jo priporočajo in z njo strašijo nestrokovne knjige in revije.
Nato v grobem začrtamo meje našega skalnjaka. Večja kot je površina, ki jo bo skalnjak prekrival, bolj ga bomo lahko razgibali in uredili. Če je v vrtu visoka podtalnica izkopljemo del zemlje pod skalnjakom in uredimo drenažo (uporabimo gramoz ali rečni pesek) saj rastline, ki jih sadimo na skalnjak ne prenesejo mokre ali vlažne zemlje (še posebej to velja pozimi). Najtežji del gradnje je iskanje in izbira pravega kamenja. Kamen mora biti lep, razčlenjen ter tudi dovolj trd, da nam med prevozom in pozimi ne razpade. Pri velikosti kamenja se je najboljše držati pravila, da večji kot je kamen, lažje ga bomo uporabili in zasadili. Torej boljše postaviti en velik kamen kot tri majhne. Šele ko imamo nabrano dovolj kamenja (in s tem mislim res velik kup), se lotimo sestavljanja našega skalnjaka.
Zlato pravilo ki ga moramo upoštevati pravi, da mora biti 2/3 kamna v zemlji in 1/3 kamna iz zemlje .
Drugo pravilo gradnje skalnjaka je, da postavljamo velike skale na dno in spodnji rob, manjše skale pa proti vrhu. V vmesne prostore sproti nasipavamo zemljo ali kompostom, da se skale sproti utrdijo. V te vmesne prostore bomo potem nasadili rastline. Ko smo postavili (ali še boljše povedano sestavili) vse kamne, nasujmo na skale zemljo ali kompost, tako da so skale skoraj prekrite z njim. Nato počakamo tako dolgo, da se zemlja usede in razporedi med skale (pri zelo velikih skalnjakih lahko to traja več mesecev). Sesedanje zemlje med skale lahko pospešimo z zalivanjem ali pa počakamo na močnejše padavine.
Šele ko je zemlja med kamni dovolj utrjena in se ne useda več, se lotimo dela, ki je vsakemu ljubitelju rastlin v največje veselje in zaradi katerega smo se tudi lotili gradnje skalnjaka, to je iskanja in sajenje rastlin.
Zemljo za skalnjak pripravljamo glede na potrebe rastlin, ki jih nameravamo uporabiti v zasaditvi. Praktično to pomeni, da rastlin ne izbiramo samo glede na svetlobo (sonce-senca), velikost in čas cvetenja temveč tudi ali predvsem na lastnosti tal. O samih lastnostih tal je sicer potreben nov sestavek, zato bom tu napisal le stvari, ki so potrebne pri gradni skalnjaka.
Večina rastlin ki raste na skalnjakih potrebuje za svojo rast prepustno, zračno in odcedno zemljo. Takšno zemljo dobimo z mešanjem vrtne zemlje in dodatkom peska. Količina in vrsta peska (mivke) nam tudi določa kakšne rastline bodo uspevale na skalnjaku.
Dolomitni in kremenčev pesek se v zemlji ne topita in sta primerna za rastline, ki v tleh ne prenesejo apnenca. Apnenčasti pesek pa je primeren za rastline, ki prihajajo s kraških področij in naših Alp. Primer takšnih rastlin je kar naša domača velikonočnica (Pulsatilla grandis) ki potrebuje za rast in razvoj apnenec ter njena sorodnica rumenocvetoča velikonočnica (Pulsatilla albana), ki v tleh ne prenese apnenca.
Večja kot je vsebnost peska (mivke) v tleh, bolj je zemlja odcedna in zračna. To je v zimskih mesecih, kjer je padavin veliko, izredno dobrodošlo. Rastline tako lažje preživijo zimo in so spomladi prej pripravljene na rast in cvetenje. Slaba stran takih suhih odcednih tal je suša poleti in s tem povezana izguba rastlin. To je še posebej očitno v prvi vegetacijski sezoni, saj rastline nimajo dovolj razvitega koreninskega sistema ali pa je ta preplitev za črpanje vode iz globljih plasti zemlje. Novo nasajene skalnjake prvo poletje zalivamo vsaj 10-15 cm v globino, da se rastline dobro vrastejo.
Za posebej občutljive rastline pripravimo že ob sami gradnji predele (žepe) z drugačnimi talnimi pogoji. Substratu (zemlji) dodajamo večjo ali manjšo količino peska, šote ali gline, da dosežemo čim boljše rastišče in posledično lepšo, bolj zdravo rastlino.