Že izvor slovenskega imena izpričuje povezanost z našimi kraji in predniki, posega v daljno narodovo zgodovino, saj perunika namiguje na Peruna, boga gromovnika starih Slovanov. Pogosto me preseneti vprašanje, kaj je iris in kaj perunika. To je eno in isto, eno bolj strokovno, drugo po domače. Sicer pa predvsem bradatim perunikam ponekod na Primorskem rečejo tudi pljučniki. Strokovno ime je rod perunik dobil po glasnici bogov z antičnega Olimpa, ki se je udejanjala kot mavrica, Iris po imenu. Perunike imajo svoje ime po pravici, saj je barvna paleta njihovega cvetja res mavrično razpeta, če odmislimo doslej še odsotno čisto rdečo barvo. Nekateri predstavniki rodu perunik (Iris) sploh niso eksotična druščina, saj nekaj vrst raste tudi pri nas. Bolj kot vrste so za okrasni vrt pomembne iz njih nastale sorte, pa naj imajo izhodišče v naših ali tujerodnih botaničnih zarodnikih. Rod zaradi velike dednostne raznovrstnosti in tudi oblikovne pestrosti delimo na več sekcij. Mnogo od tega je primerno tudi za gojenje v naših talnih in podnebnih razmerah. Podobno prilagodljivost so pokazale tudi drugod po svetu in zato so perunike skoraj kot nekakšna modna cvetlica pridobivale svoje privržence med vrtnarji in esteti posebno od začetka 20. stoletja naprej. Zaradi muhavosti zgodovine so evropski žlahtniteljski začetki skoraj pozabljeni ter danes v precejšnji meri ti začetki doživljajo svoj višek in nadgradnjo v ZDA. V zadnjih desetletjih pa se vendar nekaj pomembnih žlahtniteljev stare celine spet posveča perunikam. Tudi s sodelovanjem genskih zasnov naših samoniklih perunik so nastale nekako v zadnjih sto letih sodobne sorte, ki po lepoti in vrtni uporabnosti daleč presegajo svoje prednike.

Dejstvo je, da si tako poklicni kot ljubiteljski vrtnarji vedno želimo kaj novega, kaj lepšega in boljšega. Pri tem je mnogo skupnih izhodišč, zato eni brez drugih skoraj ne bi mogli shajati. Celo takrat, ko v vrtu ne bi raslo nič drugega kot samo perunike, bi uživali v širokem razponu bogatih barv in čas cvetenja bi bil razpotegnjen na nekaj mesecev. Sezono perunik zgodaj pomladi začenjajo nizke čebulne perunike, že pred koncem aprila zacvetijo najzgodnejše sorte bradatih perunik, katerim ob koncu maja in še v juniju sledi višek cvetenja visokih bradatih perunik. Približno takrat cvetijo sibirske perunike, sledijo jim stepske perunike in za nameček še japonske perunike. Ob koncu poletja je še nekaj priložnosti, da se izkažejo sorte bradatih perunik, ki imajo dednostno zasnovo za morebitno pocvitanje. Pocvitanje je pri njih delno že sortna lastnost, delno pa je to pogojeno z oskrbo in spremenljivimi vremenskimi razmerami. Danes so na voljo sorte, ki precej zanesljivo pocvitajo tudi v hladnejšem podnebju. Skupine holandskih perunik, ki so posebno cenjene v floristiki nismo niti omenili, a to še ne pomeni, da jih ne bi mogli gojiti v vrtu.

Po enem izmed podatkov naj bi bilo v rodu perunik (Iris) vsaj 225 vrst, zato je razumljivo, da so si genetsko precej različne in zato jih zaradi sistematike in zaradi praktičnosti delimo v več skupin. Obstaja tudi več sorodnih vrst in rodov, zato imenoslovje ni ustaljeno in določanje vrst ni vedno enostavno ali nedvoumno, nesporno. Po morfoloških vidikih je groba razdelitev na bradate in nebradate dovolj ustrezna. Glede na koreninski sistem pa je zlahka mogoče razlikovati čebulne od korenikastih (rizomatoznih), čeprav obstaja pri tem tudi nekaj posebnosti in prehodnih oblik. dednostno so bradate perunike precej oddaljene od nebradatih, lepe pa so ene in druge. Med seboj jih ni mogoče križati in ločijo se že po cvetni zgradbi.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob