Po razjasnitvi nekaterih zadržkov o možnosti uvoza semena (semenskega materiala), ki so opisani na strani za člane, se lahko lotimo setve.

Na splošno bi lahko dejal, da je to osnovni način razmnoževanja rastlin. Rastline ga uporabljajo že miljone let in to zelo uspešno, brez vsakršne pomoči človeka in laboratorijskih čarovnij.

Setev je običajno zelo hiter in dostopen način za povečanje primerkov rastline. S setvijo se rastline zavarujejo pred zunanjimi vplivi, ki lahko vplivajo na populacijo, zasedejo večji areal (površino), ohranjajo svojo gensko bazo in z naklučnimi spremembami genskega materiala poskrbijo za preživetje. S semenom se tako prenašajo dedne lastnosti rodu in vrste ne pa tudi lastnosti sorte. Ta zadnja trditev velja za seme nabrano v naravi in ki je bilo oprašeno naključno brez pomoči človeka. Pri načrtnem opraševanju, kjer dejavno sodeluje človek, pa lahko seme prenaša tudi dedne lastnosti sorte.

V praksi to pomeni, da seme jabolka (Malus domestica), sorta Jonatan pri setvi da množico potomcev, ki vsi spadajo v rod in vrsto jabolka (Malus domestica), sortne značilnosti pa so različne in običajno prav nič podobne izhodiščni sorti (Jonatan). Med sabo se ločijo po okusu, velikosti, obarvanosti, višini rasti, času cvetenja,… Pisana množica potomcev ne pomeni, da so rastline slabe ali manjvredne s stališča narave. Večja različnost pač pomeni, da se bodo v določenem okolju ali podnebju ohranili vsaj nekateri. Nekateri tako nastali križanci bodo tudi imeli boljši okus, barvo, odpornost na bolezni, torej bodo po teh (človeških) lastnostih boljši, kot začetna sorta. Odbira teh rastlin, ki so nastale z naključno oprašitvijo in njihova nadaljna vzgoja se imenuje selekcija (odbir) in se je človek poslužuje že tisočletja (žita, vinska trta,…).
V kolikor pa človek načrtno oprašuje rastline, s točno določenimi tipi posamezne vrste, je lahko tako pridobljeno seme po lastnostih, zaradi katerih je bilo izvršeno križanje med sabo, enako. Primer so enoletnice, zelenjavnice in žita. Pri setvi tako pridobljenega semena so potomci izenačeni čeprav se gensko med sabo razlikujejo v določenih lastnostih.

Nekaj zanimivosti o semenih

Če kdo misli, da ima največje seme kokosova palma, se moti. Največje seme na svetu prihaja s palme, ki ima botanično ime Lodoicea maldivica, ki je težko 20 kg in veliko 30 cm. Obseg ima neverjetnih 90 cm.

Najmanjša semena imajo nekatere tropske orhideje rodu Corallorhiza maculata. Seme je težko 0.81 mikrogramov in veliko 85 mikrometrov.

Najbolj strupeno seme imata Ricinus communis (kloščevec, priljubljena solitarna enoletnica) in Abrus precatorius.

Najstarejše še živo in kaleča seme Lupinus arcticus (artični volčji bob), ki je vzkalil po 10.000 letih mirovanja v zamrzjeni tundri.

Tudi vrtnarjem dobro poznana Begonia semperflorens (vednocvetoča begonija, trseki, bobeki, indijančki, ribjeoke) ima zelo majhno seme saj je v 1 gramu tudi do 18.000 semen.
 

Avtor: Gorazd Mauer (Vrt Rifnik)