Rastline - živi fosili

Pestrost listov Ginko biloba 'Saratoga'

Pestrost listov Ginko biloba 'Saratoga'

Metasequoia 'Metele Broom'

Metasequoia 'Metele Broom'

Wollemia nobilis

Wollemia nobilis

Zimski popek Wollemia nobilis

Zimski popek Wollemia nobilis

Veliko okrasnih rastlin, ki jih danes uporabljamo v naših vrtovih in parkih so pravi živi fosili. Še posebej velja to za predstavnike golosemenk kamor spadajo tudi iglavci. Nekatere so živele že v času mezozoika (srednji zemeljski vek). To obdobje je razdeljeno na 3 dobe: trias, jura in kreda.

Mnoge rastline iz te dobe upravičeno imenujemo živi fosili, saj so živele v času dinozavrov, jih preživele in se po srečnem naključju ohranile do današnjih dni.


Ginkgo biloba (Gingkoaceae)

Daleč najbolj poznana rastlina te skupine je Ginkgo biloba. Dvokrpi ginko so našli že v čez 200 milijonov let starih fosilnih ostankih, kar daje vedeti, da je ta rastlina rasla že takrat, ko so nastali ti fosilni ostanki. Ginko spada med golosemenke, čeprav je ena izmed redkih rastlin brez njihovih očitnih znakov.

Domovina ginka je Kitajska. V naravi je skoraj izumrl, veliko pa ga gojijo v samostanskih in drugih vrtovih in parkih zaradi njegove estetske in zdravilne vrednosti. Kitajci ginko imenujejo Ya Chio, kar pomeni drevo z račjimi nogami, ker njegovi pahljačasti listi spominjajo na račjo plavut. Latinsko in slovensko rodovno ime (Ginkgo) pa izhaja iz japonščine, kjer ga zaradi oblike in barve plodov imenujejo srebrna marelica – ginkyo. Vrstno ime (biloba = dvokrpi) je dobil zato, ker so pahljačasti listi preklani na dva dela. V Evropske parke je ginko prišel že v 17. stoletju, za zdravljenje pa smo ga Evropejci začeli uporabljati šele pred približno 50-imi leti. Uporabljajo se listi v katerih so alkaloidi, ki jih uporabljajo v zdravilih za boljši spomin.

Obstajajo številne sorte, ki se med sabo razlikujejo po obliki in velikosti listov in rasti. Omenil bi le dva, ki sta po mojem mnenju najbolj različna:

  • Ginkgo biloba 'Saratoga' je manjše drevo s počasno rastjo. Glavna odlika rastline so njeni listi. Oblika listov je v razponu od enostavnih, ki po obliki spominjajo na dolge iglice, do pernatih pri katerih lahko zasledimo od 5 do 7 krp.
  • Ginkgo biloba 'Mini Globus' (Barabič, 1983) je še vedno najmanjša sorta ginka. Rastlina je po rasti manjša od vseh novih pritlikavih sort, ki so danes na tržišču (najbolj poznani sta dve sorti 'Tit' in 'Trol').


Metasequoia glyptostroboides (Taxodiaceae, Cupressaceae)

Je prvič opisana kot fosilni ostanki leta 1941. Že leta 1944 so našli na majhnem rastišču žive rastline, ki so bile opisane leta 1946. Skupina botanikov, ki jo je poslal Arnoldov arboretum leta 1948, je prinesla prva semena in potaknjence, ki so jih nabrali le na treh rastlinah in jih uspešno razmnožili. Ker so vsi primerki med sabo gensko precej izenačeni, v hortikulturi ni veliko sort teh rastlin. Šele rastlinski material prinešen leta 1990 je poskrbel za dovolj veliko gensko raznovrstnost in s tem tudi nekaj novih sort, ki so manjše po rasti in barvi listov. Te sorte so:

  • Metasequoia glyptostroboides 'Miss Grace', ki je povešave rasti s srebrnim poprhom po iglicah.
  • Metasequoia glyptostroboides 'Mathele Broom' - Po prirastku, ki ga je rastlina naredila v letošnjem letu bo to nedvomno pravi pritlikavec med metesekvojami. Njena rast je povešava.

Obe sorti odlikuje pritlikava rast, zato so za razliko od osnovne vrste primerne za majhne vrtove.


Wollemia nobilis (Araucariaceae)

Zadnji odkriti živi rastlinski fosil prihaja iz Avstralije. Rastlina je bila odkrita šele 1994 in njeno rastišče je zaradi izredne ogroženosti primerkov bilo dolgo časa skrito in zavarovano pred obiskovalci. Sam sem o rastlini že pisal in sedaj samo povzemam po tem.

Predstavljajte si, da bi pred sabo zagledali dinozavra za katerega veste, da je izumrl že pred milijoni let. Prav tako se je počutil David Noble daljnega leta 1994, ko je pred sabo zagledal skupino dreves, ki jih ni prepoznal ne on ne njegovi sodelavci, ko jim je pokazal veje in fotografije tega živega čudeža, ki je preživel 100-150 milijonov let in je živel že v času jure skupaj z dinozavri.

Po narodnem parku (Wollemi National Park), kjer je bila rastlina najdena, je dobila rodovno ime Wollemia, po srečnem najditelju pa vrstno ime nobilis. Rastlina spada v družino Araucariaceae, ki poleg wolemije obsega še rodove: Araucaria in Agatis.

Rastišče je zaradi interesa okoljevarstvenikov bilo skrito. Dvema rastiščema se je pridružilo še tretje, tako da se je število dreves povečalo in jih je bilo 43. Genetično so si rastline med sabo identične, za kar so našli raziskovalci dve možni razlagi. Po prvi je zaradi izoliranega rastišča potekalo razmnoževanje med majhnim številom rastlin skozi dolgo časovno obdobje; pri drugi razlagi pa so vse rastline vegetativni potomci ene same rastline.

Rastlina je dvospolna, lubje je temno rjave barve z mehurčastimi nabreklinami. V naravi je najvišja rastlina visoka 37 m in ima premer debla 1 m. Iglice so razporejene po obeh straneh vejic, nove iglice so svetlo rumeno-zelene v starosti pa zelene. Starost rastlin ocenjujejo na 500-1000 let. Za rast potrebuje vlažno ozračje in temperaturo 0-40 °C.

Petletne raziskave (mimogrede drevesnica, kjer so to delali je bila eden najbolj zastraženih posesti v Avstraliji) so pokazale, da se wolemija lahko razmnožuje generativno in vegetativno. Prav pri vegetativnem razmnoževanju so dosegli odlične rezultate, tako da so leta 1999 na natečaju izbrali Birkdale nursery kot edinega in zakonitega razmnoževalca te rastline. Zaradi izredno omejenega matičnega materiala v podjetju so načrtovali začetek prodaje leta 2005 in 2 milijona vzgojenih sadik letno. Prodajajo vegetativno razmnožene rastline dveh oblik: iz kvalitetnih vršnih potaknjencev drevesa in iz slabših potaknjencev grmasto razrasle rastline.

Do takrat pa so si lahko edino evropsko wolemijo ogledali v Kew Garden, kjer je zaradi radovednosti obiskovalcev (nekateri pač imajo oči namesto na glavi na prstih) v ograjenem prostoru.

Dodatek, ki sem ga dopisal, se tiče novih dejstev o tej rastlini. Rastišče je sedaj znano, vendar so obiskovalci eno rastišče že okužili tako, da tam rastline propadajo. Rastlina je prišla na tržišče v začetku leta 2006 z začetnimi cenami od 45€ (20 cm velikosti) do več 1000€. Po zagotovilu naj bi rastlina preživela vsaj -15 °C .Preizkusi prezimnosti potekajo v več botaničnih vrtovih od katerih je nam najbližji v Graz-u. Tu je rastlina posajena na stalno mesto in je uspešno preživela že 2 zimi. Po zagotovilu odgovornih v botaničnem vrtu je tako prenesla -18 °C brez vidnih poškodb na iglicah. Tudi sam nisem opazil poškodb v mesecu maju .Samo rastišče je pozimi v popolni senci in zaščiteno pred vetrom, kar je verjetno eden od nujnih pogojev za preživetje. Sam sem z mojo wolemijo zelo zadovoljen, saj raste na vrtu od aprila do prvega močnejšega mraza, ko jo prestavim v neogrevan prostor.

V to skupino živih fosilov spadajo tudi Araucaria, Sequoia sempervirens, Sequoiadendron giganteum 'Glyptostroboides', Sciadopitys verticillata in mnoge druge rastline. Večina spada med golosemenke, saj so bile te v zemeljskem srednjem veku na vrhuncu razvoja. Prihajajo iz toplejših klimatov in pri nas niso polno prezimne ali pa sploh ne preživijo naše zime. Uporabljamo jih lahko kot posodovke (Araucaria, Wollemia) le nekaj jih je primernih za sajenje v vrtove in parke.

Besedilo in slike:
Gorazd Mauer
Vrt Rifnik